Ni razvajenih otrok

Mlada družina, oče, mati in njun tri leta in pol star sinček, se je skupaj s prijatelji odpravila na krajši sprehod. Odrasli po poti med seboj veselo kramljajo in beseda nanese o risanih filmih, ki so jih kot otroci gledali. To pritegne tudi otroka, ki se je do tedaj zamotil z brskanjem med listjem ob poti. Želi se vključiti v pogovor in hiti pripovedovati o neki risanki o pujsku in medvedku. Nihče od odraslih ne razume o kateri risanki govori. Na vse mogoče načine ga sprašujejo, on razlaga, tišči k mamici in jo s prosečimi očmi sprašuje: »A veš mami, tista risanka, no…?« Naletel je na nerazumevanje. Po več neuspelih poskusih otrok začne jokati, čez čas brcati z nogami ob tla, hlipati, vmes pa ponavlja: »…tista risanka, no, o pujsku in medvedku…« Njegovo vedenje ob tem preprostem dogodku bi lahko opredelili na več načinov. Med drugim bi lahko rekli tudi, da je otrok razvajen, češ, kaj pa je to takšnega, če nihče ne razume o kateri risanki govori. Navajen je, da se mu v vsem ustreže, zdaj pa je naletel na nerazumevanje, katerega ne more obvladati in se soočiti. Je v fazi trme in iskanja uveljavljanja lastne volje. Ipd.

Dinamika, ki kroji vzorec vzgoje v družini in odnos med starši in otroki, je veliko globlja in se je ne da spraviti na raven problema razvajenosti kot korenini neodgovornega, nasilnega, manipulativnega vedenja. Ostati zgolj na ravni opredeljenega psihološkega opazovanja pomeni zgrešiti globino in pomen odnosov v katerih živimo, se gibljemo in smo. Izraz človekovega delovanja, vedenja, vzgajanja se napaja iz mnogo globljih virov kot se zdi na prvi pogled, saj je v temelj našega bivanja položena relacijska matrica iz katere smo stkani. Biti otrok pomeni biti rojen iz odnosa, v odnosu, zaradi odnosa, za odnos. Brez tega stika ni preživetja. Konkretno to pomeni da, če je tisto, kar obljublja ta temeljni stik (odnos) čokolada, potem hlastam za čokolado, če je to igrača, potem bom želel igračo, če je to udarec, potem bom naredil vse, da ga dobim ipd., ker v resnici hlastam, želim in delam vse za stik, za odnos. Tako otrok ni manipulant, razvajenec, nasilnež, samovoljnež potreben v tej smeri obravnave in prevzgoje. Tako ni »problem tudi v otroku samem, ki pravzaprav živi nekakšno na čuden način zadovoljno življenje, v katerem se dobro počuti in je zato razumljivo, da se upira vsaki spremembi« (prim. B.Žorž 2002, str. 109). Ravno nasprotno. Otrok se ne počuti dobro. Želi spremembo, hkrati pa je zanj to edini način, ki mu omogoča, da vzdržuje zanj življenjsko tako pomemben odnos, brez katerega ga sploh ne bi bilo in brez katerega tudi zdaj ne more biti, rasti, živeti. Načinu, ko igrača, sladkarija, popuščanje, televizija, najmodernejša oprema, obleka ipd. postanejo sredstva za stik ali nadomestek za odnos, ne moremo reči razvajanje. Kako grozno mora biti otroku, ko namesto ustrezne čustvene prisotnosti njegove mame, njenega razumevanja, sočutja, poslušanja… dobi v roke materialni nadomestek v kakršnikoli obliki ali ob tem trči na določen vzorec vedenja, ki ne izrazi tistega, kar v resnici potrebuje. Je takšen otrok razvajen? Ne! Osamljen je, neslišan, prezrt, sramuje se svojih potreb, želja, interesov in sčasoma jih niti več ne čuti, naveličan, utrujen od krikov po globini razumevanja, stika. Samo to bi rad, da bi ga končno nekdo slišal. Maha okoli sebe in nič mu ni dovolj dobro. Na koncu sprejme igro odraslih, ker je to vse, kar mu kot otroku ostaja. To je trenutek vstopa v začaran krog. Razvajen!? Ne! Obupan in nemočen.

Razplet dogodka s katerim sem začela v veliki meri pojasni zgoraj nanizane zgoščene misli o dinamiki odnosa otrok/starš, ki ji rečemo vzgoja.

Mamica je vzela otroka v naročje, ga objela in mu rekla: »Veš, Filip, saj ti si nam zelo dobro razložil za katero risanko gre, samo mi jo ne poznamo, zato ne vemo o kateri risanki govoriš.« Kot bi mignil se je otrokovo vedenje spremenilo. Dvignil je ročice in zaklical: »Glej, mamica, kako sončni žarki padajo na nas skozi drevesa…« Izvil se je iz objema in stekel po poti naprej med sončnimi žarki razumljen, potolažen, osvobojen. Kaj se je v resnici zgodilo. Mamica je intuitivno razumela otrokovo stisko, v kateri se je znašel. Doživel se je kot nesposoben, da bi dovolj dobro razložil odraslim okoli sebe za katero risanko gre. Mali otrok med odraslimi, ki se znajo pogovarjati, on pa tega še ne zna. Mamica je znala to slišati in mu je s preprostimi besedami »saj ti si nam zelo dobro razložil« odvzela težo stiske. Lahko bi ga zatrla in mu v moči svoje starševske vloge ukazala naj bo tiho, naj preneha jokat, ga celo udarila… Lahko bi ubrala tudi način, ko bi ga hotela zamotit s kakšno drugo stvarjo, da bi ga obvladala in umirila. Bi postal razvajen? Ne! Za vedno bi izgubil stik s svojimi čutenji, ker so tudi za pomembne 'druge' v njegovem življenju nerazumljiva in neprepoznavna.

s. Mateja Kraševec, spec. zakonske in družinske terapije