• Skupaj_PROGRAMI-min.jpg

Fantovska igra z igračami orožje

Vsaka igra otroka, ki se med fantki in punčkami odločno razlikuje, kliče po ovrednotenju globljih vsebin in razumevanju narave, ki je zapisana v moški in ženski svet. Zato kadarkoli se odrasli bodisi kot starši bodisi na ravni vzgojnih institucij in avtoritet ustavljamo zgolj na zunanji ravni in začnemo razpravljati o primernosti posamezne stvari oz. določene igrače, zgrešimo bistvo. Takšna pot nam ne more dati pravih odgovorov, ker je iztrgana iz konteksta odnosa, iz konteksta čustvenega stika z otrokom. Razpravljati, ali je orožje primerno za otroke, ali se smejo fantki igrati s pištolami, pomeni usmeriti pogled k stvarem in ne k človeku. Kakšna je torej prava pot in kje so meje, ki bi tudi starše pomirile, da ni nič narobe z igro njihovega otroka?

Dejstvo je, da se starši fantkov slej ko prej srečajo z njegovo potrebo po akciji in preverjanjem lastne moči. Palice postanejo priložnostne pištole, vsak hip se najde priložnost za boj in medsebojno tekmovanje, ravsanje … Fantki imajo potrebo, da se čutijo telesno močne in sposobne. To jih vodi v stalno medsebojno merjenje moči, v stalno dejaven občutek za pravičnost, za zmago dobrega, v spreminjanje sveta in premagovanje strahu. Naloga staršev pri tem ni fantka trgati stran od takšne igre, ga označiti kot nasilneža, kot nekoga, ki se neprimerno igra, mu vcepljati, da se to ne sme ipd. Tudi ni naloga otroka spodbujati k igranju z orožjem in agresivnimi vsebinami, češ, naj se pripravi na ta kruti svet, v katerega vstopa, saj bo moral v njem preživeti.

Najpomembnejše je, da oče in mama vesta in čutita, kje se njun otrok čustveno nahaja, kaj doživlja, kaj ga skrbi, kaj razmišlja, kako mu je v danem telesu, katere potrebe se prebujajo v njem in kličejo po zadovoljitvi. Pomembno je, da sta osredotočena nanj, na njegov notranji svet in ne na sredstva v njegovi roki.

Mama in oče, ki sta na tak način prisotna ob otroku in se ne ustrašita njegovih impulzov, njegove igre, sta lahko vedno povsem brez skrbi glede zdravega razvoja otroka. Vedela bosta, kdaj je potrebno pristopiti, objeti, se pogovoriti in usmeriti, kdaj je potrebno telo nežno in sočutno umiriti. Začutila bosta, če bo fantek skozi igro sporočal, da je tarča nasilja oz. kakršnega koli neprimernega vedenja. Rasla bosta skupaj z njim in mu s svojo odprtostjo in medsebojno ranljivostjo pomagala graditi zdravo samopodobo njegove moške narave. Ko se bo oziral nazaj na otroška leta, se ne bo samo smejal svojim „neumnim“ igram, pač pa bo prav preko teh iger zaradi globljega stika, ki mu je bil dan, razumel sebe - kdo pravzaprav je, iz kakšnega testa je narejen ter kako to živeti in brez nasilja ali lažnega prilagajanja in umikanja v polnosti dati temu svetu.


mag. Mateja Kraševec, spec. zakonske in družinske terapije